Spominjanja

Redko se zgodi, da po več desetletjih spremljanja glasbenih odtisov kakega kultnega avtorja, natančnega kompletiranja njegovih plat in pri tem seveda ene nujne samoiniciacije v ves njegov ustvarjalni volumen, tega glasbenika končno in povsem nepričakovano uspeš slišati na koncertu, se z njim pogovarjati,  ga dejansko spoznati  in  se vse predstave o njem tudi potrdijo in ne razočarajo niti za milimeter. Še v sanjah si ne bi mislil, da se bo to zgodilo, dokler nisem, ne vem več kako, prišel do informacije, da bo v Vidmu (Udine) nastopil ameriški glasbenik Shawn Phillips, eden mojih  najljubših avtorskih izvajalcev. Gre za izjemno pristnega samotnega potnika skozi črvino glasbenega pretakanja popularne glasbe, možakarja, ki je s Timom Hardinom v prvi polovici šestdesetih  prejšnjega stoletja igral po folk klubih v Greenwich Villageu, gre za tistega ljubimca, ki je učil prvih trikov na 12 strunsko kitaro Joni Mitchell, ko je bila ta še kelnarca v kanadskem Saskatoonu in seveda gre za muzikusa, ki se ga tedaj še povsem neznani Ravi Shankar po koncertu v Torontu ni mogel znebiti in mu je moral pokazati, kako se igra  sitar. Shawn se je 1964/65 leta odločil, da gre v Indijo proučevat ta instrument, potem pa je  za nekaj poletij obtičal v Londonu, kjer je sodeloval z Donovanom, učil igrati sitar Georgea Harrisona, še preden je ta srečal Shankarja, posnel spremljevalne vokale skupaj z David Crosbyjem za skladbo Lovely Rita na plati Sgt. Pepper, v klubih špilal s Hendrixom, nastopil na festivalu Isle Of Wight in snemal bajne plate.

 

Shawn Phillips

 

Same take stvari so se mi motale po glavi, ko je tisto soboto 6.11.1999 Lili  zakurblala udoben temnomodri avto  in iz Ljubljane odpeljala v Videm tri lakotnike: svojega prijatelja Janeta Webra, sicer glasbenega urednika Radia Slovenija, ki je s seboj vzel DAT kasetnik, connoisseurja Matjaža Mišiča iz knjižnice Otona Župančiča in mojo nejeverno kolektorsko malenkost, spominjajoč se, kako sem prvič slišal mojstrovino Shawna Phillipsa Faces, ki jo je bil leta 1974 iz Londona prinesel Igor Zalokar. Ta plošča je potem postala lokalni relikt in zaživela eno čisto svoje življenje. Med drugim je vsebovala tudi  posnetke, ki jih je Shawn snemal v Londonu ob sodelovanju članov zasedbe Traffic in drugih britanskih glasbenikov za neizdano konceptualno Trilogijo, ki je potem izhajala na ločenih ploščah. 

 

Vožnja je za seboj pustila Trst in v Udine smo prišli kako uro pred dogodkom ter ugotovili, da je koncert v delu predmestja Colugna v eni manjši montažni društveni dvorani Teatro Del Bon, kjer se je odvijalo najbrž vse družabno življenje ožje komune, od volitev, silvestrovanja, do kulture in liturgije. Zdelo se mi je, da mora biti Shawn že tam, zato sem vstopil v vežo in skozi špranjo nihajnih vrat zagledal, kako na odru razvršča akustični kitari, pa znamenito dvovratno električno in Yamaho DX7. Ko sem vstopil v praznoto dvorane in po sredini koračil proti nizkemu prezbiterijskemu odru, se mi je zdelo, kot da grem h birmi.
Shawnu je postajalo jasno, po čem je fanovski špeh in mi je takoj stisnil roko, se začel pogovarjati, jaz pa sem strmel vanj. Pokazal je kitaro z dvema vratovoma in povedal, da jo je sam sestavil, tako da je odžagal (uničil) pol dragocene stratocasterice in pol gibsonke Les Paul ter sestavil preostali polovici. Bil je skrajno prijazen in tiste sorte, ko se ti zdi, da ga poznaš že celo življenje. Ko se mi je podpisoval, so vstopili v dvorano še Lili, Jane in Matjaž; Shawnie, pa je imel toliko časa, da je v improvizirani garderobi izza odra pristal še na intervju.  

 

Shawn Phillips

 

Zahvaljujoč svoji elokvenci je povedal mnoge reči; o tem, kako je v prostem času gasilec in bolničar na resnih intervencijah, kako je svoje teksaške glasbene korenine razvil v veje široke krošnje, ki vsebuje vse od klasike do country glasbe in da vedno piše iz izkušenj; pa o tem, kako je napisal glasbo za Donovanovo uspešnico Season Of The Which, ta pa ga ni navedel za avtorja, tudi o svojem veseljaku sosedu Williu Nelsonu je govoril, češ da stalno tam okoli njegovega ranča tulijo take in drugačne sirene. V polurnem intervjuju je odkril tudi kaj o svojem dojemanju življenja, ki ga zdaj doživlja kot en sam čudež in srečo s krišnamurtijevsko percepcijo ohranjanja pozornosti brez vsake napora in matrunge. Intervju in  skoraj dve uri trajajoči koncert je Jane z dovoljenjem posnel in naredil še nekaj krasnih fotografij.

 

Shawn Phillips

 

Nastop je s svojo neprimerljivo subtilnostjo, ki jo je udejanjal Shawnov brezpogojni glas, ujel vitalno transcendenco zgodnjih 70. let, iz katerih je jemal vsaj tri četrt repertoarja, dodal še dve neposneti pesmi in sploh se je vse skupaj iz skladbe v skladbo spreminjalo v ene sorte izpolnjujočo epifanijo, ki je poslušalca vračala v svoj lastni šangri-la.

 

 

Jani Guna
Jani Guna

Siv in star bik, ki se mi še danes malo zamegli, ko slišim Ticket To Ride, rojen leta, ko se je rodil tudi rock & roll in je Bill Haley s svojimi Kometi zasedel prvo mesto na Billboardovi lestvici najpopularnejših s skladbo, s katero je zmešal ameriško mladež v usodnem filmu Džungla v razredu. Vodnar, kakopak, ki sem imel srečo, da sem ravno prav star zapopadel orakelj z imenom Beatles in ves tisti srečni hipijadni cvetlični ringlšpil, ki je mežikal iz Radia Luksemburg na malem tranzistorju, pa iz prve runde Džuboksa in preko fenomena Kameleoni, da ne omenjam vse pripadajoče parafernalije med Liverpoolom in San Franciscom s postankom v Trbovljah (Amebe, Eden's, Jutro, Črni bliski, Kon-Tiki). Ujel sem še vse vibracije občinskega travnika, štafetnih časov in tudi onih, ki so ubili Lennona, pospremili Titota in potem zamenjali še državo in celo tisočletje.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: