JESENSKI OBRAZI BOHINJA

Priznam. Težko se odločim, kateri letni čas mi je ljubši. Spomladi ob nežno zelenih listkih brsti življenje, poletje ima s svojimi dolgimi zvezdnatimi nočmi poseben čar, a jesen z žarečimi, intenzivnimi barvami naredi poseben »krešendo« pred zimskim umirjenim počitkom narave. Ni potrebe po primerjavi, kaj šele izbiranju. Najbolje je »izkoristiti« lepoto in čarobnosti vsake posebej. Ali preprosto živeti in doživeti.

 

V Sloveniji to res ni težko, kvečjemu je težava, ko želiš vse to, kar ponuja, doživeti v vsaki sezoni. Dni je skoraj premalo, kaj šele ur. Zato pa se vračaš na iste lokacije, v različnih letnih časih, skozi leta. Opazovat, kako se spreminja svetloba. Poslušat žuborenje v kanjonu. Začutiti vonj jeseni, pomladi, zime.  

 

Jesen.

 

S Stanetom se v Bohinj rada vračava. Jezero in okolica nama vedno pričarata vzdušje, ki ga je težko pozabiti, in vsakič odhajava z novimi idejami, kam še in kdaj.

 

Bohinjsko jezero.

 

Bohinjsko jezero.

 

V pozni jeseni, ko se dnevi počasi krajšajo in zlato prekrije hribe, v mislih imam seveda zlato rumeno bravo jesensko obarvanih macesnov, sva ponovno odkrivala najine ljube kotičke. Pokljuka. Mostnica. Jezero.  Že samo Jezero je neskončna inspiracija, ki vabi. Ko pa združiš še z ostalim, pa je lahko doživetje še lepše in intenzivnejše.

 

Macesni.

 

Tokrat so me vabili nekoliko bolj kot samo jezero hribi nad Bohinjem. Ko fotografiram, si rada “pustim” dovolj časa na lokaciji. To pomeni, da raje pridem kakšno uro prej, velikokrat so barve tedaj še lepše. Tokrat sva pot preverila že dan prej, popoldan, se razgledala v lepih jesenskih barvah in motivih. “Jutro bo top,” je po tihem odmevalo v glavi, ko sva se zvečer spuščala v dolino. Nastavim budilko in hop. Že v pogonu, pa vendar je bila svetloba preveč intenzivna za tisto uro, ko sva se peljala proti Pokljuki. In ko sva se vzpenjala, so najlepše jutranje barve že skoraj izžarele. Žal tokrat (nepremišljeno) nisem računala na premik ure. Čeprav sem se jezila nad svojo nepazljivostjo, sem vendarle popustila in se sprostila v lepih barvah, ki sem jih doživela nekoliko pred zastavljenim pogledom. Bova pa željeni cilj dosegla kdaj drugič. Kdo ve, zakaj je moralo biti tako, se tolažim po tihem.

 

Svetloba nad Pokljuko.

 

Jutro v Triglavskem narodnem parku.

 

Macesni so naju potolažili, ko se je pa pooblačilo, pa sva se spustila v Mostnico. K reki. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem potovala nazaj v preteklost. Obiskovalcev tedaj ni bilo veliko, redki so naju prehiteli, ko sva se zadrževala ob posameznih motivih, jih pilila in skušala začutiti. Barve in oblike naredijo svoje. Potopim se v lepoto, ki me vsakič nagovori drugače. Vidim nove oblike, ne gre le za znamenito kamnito figuro “slonček”, če si pustimo dovolj časa, nas nagovorijo tudi druge oblike. Vsakič drugače. Kar odraža tudi naše notranje stanje, vzgibe, hrepenenja.

 

Mostnica.

 

Mostnica.

 

Zato pa se rada vračam. Tisto jesen kar nekajkrat. Letos mi druge obveznosti na Kočevskem niso dopuščale niti hitrega pobega na Bohinjsko, zato pa jo podoživljam sedaj, skozi besede in izbrane fotografije. Za namig sebi in vam za kak izlet tja v prihajajoči zimi, na bujno pomlad ali prelepo jesen. 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: