Med lovci na glave (nadaljevanje)

Prva etnična skupina, ki smo jo obiskali so bili Apatani, ki živijo precej skupaj v vaseh v rodovitni dolini v okolici zaselka Ziro. Njihove ženske so znane po svojih nosnih čepih, ki so res nekaj posebnega. Imeli smo srečo, da smo prišli tja v nedeljo, ki je dan za mašo njihove lokalne religije Donyi-Polo, nekakšne kombinacije animizma in katoliške vere. Verujejo namreč v sonce in luno, prepevajo nenavadne verske pesmi, po stenah katoliške cerkve sicer visijo slike Jezusa, vendar mašo vodi ženska - šamanka. Pač neka prilagoditev tukajšnjim razmeram; namen pa je isti, imeti ljudi čim bolj poslušne in na kratki uzdi ubogljivosti. Čisto običajni cilji prav vsake religije na tem svetu ... Donyi-Polo je pravzaprav prevladujoča religija celega območja, saj so v zadnjih desetletjih Arunačal zagrizeni katoliški dušebrižniki pokristjanjevali z ognjem in mečem, in to ne glede na ceno izgube lokalne avtentičnosti in tradicije. Vse v stilu: »Vatikan v vsako arunačalsko vas!« No, a vidi se, da je do Vatikana vseeno zelo, zelo daleč, saj nam je naš vodič na vprašanje, če se lokalni prebivalci kljub katoliški vzgoji lahko poročijo z več ženami, tako kot so se v starih časih, odgovoril: »Seveda! Eno je tradicija, drugo je pa vera!« Obiskali smo še nekaj etničnih skupin: Niši, Tagin, Adi, Adi-Galong, Adi-Minjon, Miri, Abore in Koniak. Le nekaj noči na celi poti smo spali po nekakšnih hotelih ali zanikrnih prenočiščih, vse ostalo pa so nas domačini vabili k sebi domov in z nami delili čaj, hrano in pa seveda ure pogovorov ob ognjišču. Če pa jih primerjam z domorodci v dolini reke Omo, ki sva jih s Katjo fotografirala le slabo leto prej, pa primerjava sploh ni mogoča, saj sva v Etiopiji od domorodcev doživela marsikaj neprijetnega, še bolj pa od vodiča, ki naju je spremljal. Ampak Indija je pač drugačna in vsakič znova se prepričam, da imam še kako prav, ko jo imenujem moja Indija. Res pa je tudi, da se je tradicionalno življenje v Omu ohranilo skoraj v popolnosti in ko tam hodiš po odročnih vaseh imaš zares občutek, da se je čas ustavil že stoletja nazaj. V Arunačalu pa je veliko tradicije, predvsem v načinu oblačenja, že skoraj izginilo in marsikatero fotografijo je bilo treba posebej pripraviti. Res je sicer, da so vsa oblačila in predmeti avtentični ter v lasti družine portretirancev, ki so na fotografijah, res pa je tudi, da jih večinoma ne nosijo več v vsakodnevnem življenju, pač pa le ob posebnih priložnostih. To pa je na žalost zagotovilo, da se bosta že naslednja generacija ali dve še bolj oddaljili od tradicionalnih korenin. Navade in običaji bodo najverjetneje že zelo kmalu ostali le še v etnografskih zapisih in na fotografijah; nekaj tudi na najinih, saj je bil tudi to pravzaprav eden od namenov tega fotografskega obiska. Arunačal je bil res posebna izkušnja v vseh pogledih; tako fotografskih kot popotnih. Spoznal sem nov in popolnoma drugačen košček Indije, ki se mi po vseh obiskih zdi še vedno, ali celo še bolj, enkratna kot takrat, ko sem jo obiskal prvič. Za danes še ljudstvo Apatani, več pa v naslednjih petkih.  
Ljudstvo ali etnična skupina: Apatani
Lokacija: Arunačal Pradeš /SZ Indija
Ocenjeno število pripadnikov: 30.000
Jezik: apatani (tanii)
Religija: donyi-polo, krščanstvo, ostanki animizma
 
Apatani_1

Apatani_2

Apatani_3
Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: