Kdor ne skače, ni ... bosanc!

Nekateri skačejo sede po turško, drugi na glavo, nekateri spet v dvoje, v troje in potem se takoj srečno povzpnejo na breg in ob steni pridejo do vrha na most in dobijo darove vezirjev in vladarjev.

 Evlija Čelebi, turški potopisec, XVII. stoletje

 

Mostar

 

V Mostarju sem bil že velikokrat… Tolikokrat, da se letnice prvega obiska sploh ne spomnim, a  bilo je še tam nekje v študentskih letih jugoslovanskega »bratstva i jedinstva«. Spomnim se le gladko zlizanih kamnov na osupljivem naklonu Starega mostu, majhnih prodajalnic okoli njega in okusa po baklavah z močno kavo – tisto, ki ji mi pravimo »turška«, v Turčiji pa čisto preprosto samo kava. No, bistveno bolje pa se spomnim svojega obiska Mostarja precej kasneje,  le nekaj dni potem, ko se je Stari most, po hrvaškem obstreljevanju, znašel v reki pod njim. Takrat sem na pot v razdejano Bosno odšel s svojim zvestim Golfom II, ki je te kraje poznal še iz lepših časov, saj sem ga nekaj let prej ponosno kupil v tovarni TAS v Vogošču, nedaleč od Sarajeva. Dobro se spomnim tudi zadnjega napisa ob cesti pri Metkoviču, na katerem je jasno pisalo: »Pozor! Vstopate v vojno območje, kjer civilni zakoni ne veljajo več!« Pa sem vseeno vstopil in se nekako prebil do muslimanskega dela Mostarja, torej do tistega dela, kjer je bilo med balkansko vojno trpljenje najhujše. Trpljenje, ki ga zavedno ali nezavedno od takrat nosim s seboj, kot bi nosil pretežko prtljago, ki je nihče noče vzeti v hrambo. Tako pač je…

 

Mostar

 

Na zadnjem obisku Mostarja, sredi poletja, pa sem se spet srečal s prijatelji in znanci iz tistih časov, a na srečo v popolnoma drugačnih okoliščinah. Prvič sem tudi zakoračil po Novem Starem mostu, ki bo še stoletja čakal, da ga bodo človeški podplati zgladili do tistega kamnitega sijaja, ki ga je imel prejšnji. Pa saj to pravzaprav sploh ni važno… samo, da bo stal vsaj 451 let - toliko, kot je vzdržal Stari most, in da smo se iz te »zgodbe« naučili dovolj, da se tak kretenizem nikoli več ne bi ponovil...

 

Mostar

 

In zakaj sem se spet znašel v Mostarju? Nekaj dni nazaj smo zaključili skupno, bilateralno vajo reševanja izza sifonov Buna 2017, ki sta jo organizirali Slovenija in BiH. Kot član ETP, posebnih enot za tehnično potapljanje, sem se je udeležil tudi jaz in stisnil nekaj fotk, ki so zdaj pred vami. Nekaj je tistih izpred 25 let, nekaj pa od zdaj… Da tudi sam vidim razliko, vi pa mi obenem pomagate nositi kakšnega od mojih pretežkih emocionalnih kovčkov.        

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Mostar

 

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: