Na kavi z zaposlenimi – Ana Vodopivec Tušar

Danes pa utrinki iz klepeta z Ano Vodopivec Tušar. Na Osapu ni dolgo, le mesec, no, zdaj sta že dva. Ljubljančanka izpod Rožnika, na njegova drevesa se spomni z radostnim nasmehom in svetlejšim glasom, ki zdaj prihaja na delo iz Logatca. Tokrat ne pijeva kave, ampak čaj – je bolj zdravo, menda.

 

Karierna pot, kolikor je prehojene, je tipična: osnovna šola, gimnazija, fakulteta, družina, delo. Zadnje dvoje, troje običajno vzporedno. Tudi mož dela v informatiki, znanec znancu o precej več kot znancu, in tako se zlagajo domine do njenega prihoda v Osap. Ta leta vključno s študijem na informacijskih in upravljavskih ved na ekonomski fakulteti, preskočiva. Skoraj vse. Zadovoljna s svojim življenjem, umirjena, zdaj prodaja ključnim strankam, prej pa širok nabor: mednarodno financiranje, izvoz, otroci in šport, ruski trgi in… Vse pripoveduje z obmolki za iskanje prave, natančne, jasne besede. Potem pripoved steče drugače, preskakuje, žubori. »Življenje je lepo, kolektiv je prijazen, prijetno je zares delati, sodelavci so naklonjeni, informacije so zanimive, vse povezano z njimi tudi, biti z ljudmi, da si.« Veslanje na deski – sup, surfanje v otroštvu, tek na smučeh, kolesarjenje, ja, maraton Franja, bolj gore kot hribi, vsaj 2000. »Ko sem bila otrok, če ni bilo klinov, sploh nisem hotela iti.« MontBlanc – velika gora, velika želja. Aktivno v prostem času z otroki, tudi šport, tečeta na smučeh, šest in devet let stara. Dopust je morje, konci tedna vse drugo. Televizija in socialna omrežja zelo malo, cum grano salis. Filmi pač, knjige strokovne, kar je treba. Zdaj so se vrata in okna odprla, v vse njene prostore. Še beseda o šolstvu, učenju, študiju…

 

V skodelicah ni več čaja, le zasušen rob. Ana reče, da bi še rada kaj povedala o delu v Osapu. Ta želja je dovolj. Ta prava.

Aleš Leko Gulič
Aleš Leko Gulič

Rojen pravo leto in preživel vse, kar se je dogajalo v Trbovljah in po drugod zadnjih šestdeset in še nekaj let, sicer tudi na študiju in delu v Ljubljani, Ampak kot dnevni migrant. Zdaj v pokoju.  Never surrender! Sodelavec pri kakšnem filmu in take reči. Bajkerske, recimo. Pa Dedek Mraz, kadar pride čas zanj. Rdeći križ. Delavski dom Trbovlje, Rock Radio vsako nedeljo ob osmih in Osapov Čebelnjak z novimi zadevami ob petkih.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: