Popolni vojaki

Če se takole malo ozrem nazaj iz perspektive zrelih (v mojem primeru celo malce nagnito, prezrelih …) let, je bil razpad Jugoslavije zagotovo ena večjih prelomnic v mojem življenju. Mogoče se takrat, ko se je vse to dogajalo, sploh nisem zavedal, kako velike posledice je to pustilo na meni. Nisem bil v tisti skupini neoliberalnih, pisarniških osamosvojiteljev, ki so že takrat natančno vedeli (in tudi načrtovali!) kako se bo vse skupaj obrnilo. Da nam bodo v nekakšnih skladih pobrali certifikate, pod ceno razprodali vsa vredna in nevredna podjetja, in potem živeli po evropskih prestolnicah z denarjem na Kajmanskih otokih ali v kakšni drugi davčni oazi. A jaz sem takrat razmišljal o popolnoma drugačnih težavah. O nezaslišani krvoločnosti med prebivalci bivših republik, o nesreči in trpljenju, ki se je dogajalo le nekaj pičlih kilometrov stran in predvsem o tem, kako lahko človek stori nekaj tako groznega svojemu sočloveku. Globoko so me prizadela številna minska polja, ki so za vso to morijo ostala kot nekakšna smrtonosna smetišča po celem Balkanu. Zato sem že kmalu po koncu vojne začel sodelovati s slovensko fundacijo ITF, ustanovo za krepitev človekove varnosti, ki se ukvarja z zbiranjem sredstev in vodenjem projektov razminiranja ter s pomočjo žrtvam min. Skupaj smo obredli že kar nekaj sveta, največ po Balkanu, malo pa tudi po Albaniji, Libanonu, Gruziji, Armeniji, Azerbajdžanu, Kongu in še kje. Že od samega začetka našega sodelovanja so stvari jasne. Vse fotografije, ki jih potrebujejo za svoje kampanje, publikacije, razstave ali brošure so moje darilo, skratka, to je delo, ki ga že več kot desetletje (z največjim veseljem!) opravljam zastonj in brez honorarjev. In tokrat je bil na vrsti Afganistan, kjer so ITF-ovci s svojimi projekti prisotni že štiri leta.

 

 

Uničevanje
Uničevanje 55 kosov (333 kg) starega streliva in min v okolici vasi Awdane (okoli 25 km severno od Kabula) pod vodstvom strokovnjaka za eksploziv Zabta Khana Mayara iz nevladne organizacije Halo Trust. Halo Trust je najprej zavaroval širše področje mesta eksplozije, strokovnjaki za uničevanje streliva so zložili eksplozivna sredstva v pripravljeno jamo, pripravili so začetni eksploziv, postavili vžigalne vrvice in vstavili vžigalnik. Postopek so zaključili s kontrolirano eksplozijo, ki je uničila staro strelivo in neeksplodirana ubojna sredstva.

 

Ko sem pred štirinajstimi leti hodil po Kabulu, tam ni bilo kotička, kamor se ne bi dalo priti, ali pa si ga vsaj od daleč ogledati. Ena od vojn se je ravno dobro končala in zdelo se je, da gredo stvari na bolje. Daleč od idealnega, a vseeno ... No, pa niso šle na bolje! Niti slučajno ne … Vsako leto se varnostne razmere v Afganistanu poslabšajo in teror je postal osnovno sredstvo medsebojne komunikacije. Plemenska in verska nesoglasja, bombni napadi, ugrabitve, umori ter kriminal so se pomešali v kotlu političnih interesov in želje po oblasti, denarju ter privilegijih. Ambasade so svojim ljudem za stalno prepovedale prost izhod v mesto in npr. uslužbenci ameriškega veleposlaništva se ne smejo več voziti niti v neprebojnih avtomobilih, pač pa se z enega ne drugi konec Kabula premikajo le še v helikopterjih. Mimogrede, Kabul je tudi najbolj zaminirano glavno mesto neke države na svetu. Tistih nekaj zahodnjakov, ki so tu ostali iz takih ali drugačnih razlogov, skorajda ne stopi več na ulico. Gledajo se izza debelih stekel oklepljenih landcruiserjev, se srečujejo v zastraženih stanovanjskih kompleksih za tujce in si pridno izplačujejo dodatke za nevarno delo. In delo je zares nevarno … Le nekaj dni preden sem prišel v Afganistan, so ustrelili špansko fizioterapevtko Loreno Perez, ki je delala v centru Rdečega križa v Mazar-e-Šarifu. Ustrelil jo je eden od pacientov na invalidskem vozičku, ki mu že skoraj dvajset let pomagajo pri rehabilitaciji. Zakaj? Tega ne ve nihče ... Pred nekaj dnevi so raketirali in granatirali kabulsko letališče, za tujce pa so razglasili popolno prepoved gibanja in t.i. »Beli alarm«. Malo pokanja in kmalu je bilo vsega konec, mesto pa je vrvelo naprej, kot da se ni nič zgodilo. In rezultat? Nekaj pobitih Talibanov, in neznano število mrtvih ali ranjenih afganistanskih civilistov, ki jih itak nihče ne šteje. Kolateralna škoda pač … Stvar je postala dolgočasna rutina in vse te udarne novice že po nekaj urah, ali največ dnevu izginejo s svetovnega radarja. Novinarji si s tem ne belijo glave, saj točno vedo, da se bo že jutri zgodilo kaj podobnega, s čimer bodo za nekaj ur spet zapolnili medijske prostore po svetu. Pa še to komaj, saj skoraj nikogar ne zanima, kaj se dogaja v tej, od boga pozabljeni, deželi. Življenje pa gre neusmiljeno dalje in Kabul se iz leta v leto vedno bolj spreminja v trdnjavo. Visoko na nebu 24ur na dan lebdijo s helijem napolnjeni baloni in opremljeni s posebnimi varnostnimi kamerami za nadzor nad mestom, ceste v centru pa so se stisnile v betonske koridorje, obdane s pet ali več metrskimi železobetonskimi stenami z bodečo žico na vrhu.

 

Mohammed Daud
Mohammad Daud (na sliki z družino) iz vasi Shirin Tagab v provinci Faryab ima pet sinov in dve hčerki in je šele nedavno prebegnil v taborišče za razseljene osebe Hamdar Shahrak v predmestju Mazar-e Šarifa. Ker še ni prejel šotora in odej kot osnovne humanitarne pomoči, se desetčlanska družina stiska v šotoru velikem šest kvadratnih metrov. Vzrok za pobeg od doma je bil spopad med Afganistansko nacionalno armado (ANA) in Talibani. Nogo je izgubil že pred 18 leti, ko je bil še vojak ANA in je v času dopusta pomagal doma na kmetiji. Pri hranjenju živine je stopil na mino. Protezo so mu izdelali v Kliniki Mednarodnega odbora Rdečega križa v Mazar-e Šarifu. Do dne, ko je moral zapustiti domačo vas, se je preživljal s poljedelstvom.

 

Če malo pomislimo in se vprašamo kakšen bi moral biti popolni vojak, bi verjetno prišli do nekako podobnih zaključkov. Kot prvo in najpomembnejše; moral bi biti zeloooo poceni, nikoli ne bi smel spati, ali celo (bog ne daj! ) razmišljati in ravnati po svoji vesti, ne bi se smel postarati, ne bi smel jesti in piti, moral bi biti ves čas na straži in ko bi bilo potrebno, bi moral krvoločno obračunati z vsakim sovražnikom, ne glede na njegovo vero, starost ali raso. Se sliši utopično? No, pa ni! Tako popolnega vojaka (oziroma celo vojakinjo!) imamo že vrsto let in ime ji je Mina. Pravzaprav je teh grdih sester za celo družino; protipehotna, protitankovska, protioklepna, mina presenečenja, podvodna mina, pa še kaj bi se našlo. Še posebej so mi odvratne protipehotne mine, ki lepo potihem, velikokrat cela desetletja, prežijo le nekaj centimetrov pod zemljo in se pokažejo le takrat, ko nekdo stopi na njih. Včasih že vsi pozabijo, kdo jih je sploh postavil in proti komu jih je hotel uporabiti, a one še vedno potuhnjeno ždijo in čakajo … Največkrat na kakšnega pastirčka, ki žene na pašo svoje ovce ali pa na njegovo sestrico, ki gre z njim.

 

Zawanwad Mokhtar
Zawanwad Mokhtar iz Herata je delal kot kuhar in občasno razvažal hrano. Leta 2015 je v vasi Arian v predmestju Herata z drugimi otroki igral nogomet z neeksplodiranim ubojnim sredstvom – artilerijskim izstrelkom, ko je prišlo do eksplozije. Še istega leta je prejel osnovno pomoč iz Afganistanskega programa civilne pomoči, dve leti kasneje pa še motorni tricikel kot direktno ekonomsko pomoč istega programa. S pomočjo tricikla kot najstarejši sin preživlja vso družino (starše ter sedem bratov in sester). Tudi mama je žrtev eksplozivnih sredstev, ki je bila v nogo ranjena v času notranjih konfliktov v Kabulu pred več kot 20 leti.

 

Ocenjujejo, da je bilo v Afganistanu v zadnjih desetletjih položenih nekje okrog 10 milijonov min, v zemlji pa je še veliko več neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS), ki so tu ostala iz neštetih oboroženih spopadov. Seveda je danes to število zaradi nečloveških naporov različnih organizacij, ki se ukvarjajo z deminiranjem in predvsem po zaslugi tisočih deminerjev veliko manjše, a vendar ... In tako sem fotografiral deminiranja v Heratu, že skoraj na iranski meji, v severni provinci v Mazar-e-Šerifu in v okolici Kabula, kjer deminerji čistijo številna minska polja iz vojn, ki jih tu nihče niti ne šteje več. Veliko min je ostalo še iz časov sovjetske okupacije ter iz spopadov med različnimi skupinami mudžahedinov, ki so se na smrt udarili takoj, ko so poraženi Sovjeti odšli iz države. Za tiste, ki niso prav vešči zgodovine samo opomba; ta neslavna sovjetska vojna se je začela leta 1979 in je trajala do začetka devetdesetih. Torej že skoraj štirideset let ti popolni vojaki še vedno čakajo na svoje žrtve. In žrtev min ter ostalih eksplozivnih sredstev je v Afganistanu res veliko … Povprečno okrog 190 vsak mesec (!!!), od tega samo približno 5 odstotkov vojakov, ostalo civilisti. Prav tem žrtvam sem namenil še posebno pozornost, saj suhoparne statistične številke, pa če so še tako velike, pač ne morejo prikazati individualnega človeškega trpljenja.

 

Foto
Khan Mohammad iz vasi Dand Ali v bližini Mazar-e Šarifa je v začetku leta 2017 izgubil nogo, ko je med hojo na bližnji hrib aktiviral mino. Skozi finančno pomoč Afganistanskega programa civilne pomoči so mu na Kliniki Mednarodnega odbora Rdečega križa v Mazar-e Šarifu izdelali protezo in nudili osnovno rehabilitacijo.

 

Foto
Mohammad Asef iz vasi Pastaqalich, nedaleč od Mazar-e Šarifa. Nesreča se je zgodila leta 2008, ko je z vrstnikom pasel živino v okolici vasi v bližini trenutnega delovišča deminerjev nevladne organizacije Halo Trust. Območje nesreče je v načrtih za čiščenje v letu 2018. Njegov vrstnik, prav tako pastir, je našel mino in jo poizkušal izkopati – le-ta je eksplodirala in mu odtrgala obe roki. Mohammad Asef je ob tem utrpel tako hude poškodbe oči, da je oslepel.

 

Foto
Noor Mohammad (na sliki s hčerko) iz vasi Parwaz v provinci Balkh v bližini Mazar-e Šarifa. Na mino je stopil kot mlad mudžahid leta 1989 ob koncu sovjetske okupacije na območju, ki ga trenutno čisti nevladna organizacija Halo Trust. Prvo pomoč mu je nudil zdravnik, ki so ga mudžahidi imeli v svojih vrstah. Kasneje se je zdravil v Pakistanu, kjer je postalo jasno, da je poškodba prehuda in bo ostal slep. Živi skromno življenje in je oče šestih hčera in treh sinov – najstarejši študira na univerzi v Mazar-e Šarifu. Družina se preživlja z izdelavo preprog in poljedelstvom. Od države za posledice nesreče ni prejel nobene pomoči.

 

Foto
Ozaveščanje o nevarnosti min in drugih eksplozivnih in ubojnih sredstev v Paiz Minarha, predmestju Herata. Paiz Minarha že več let naseljujejo notranje razseljene osebe in večina otrok na usposabljanju so njihovi potomci. Usposabljanje se izvaja z namenom, da se otroci po povratku v svoje prvotno bivališče zavedajo nevarnosti min in drugih ubojnih sredstev. Program izvaja nevladna organizacija Danish Demining Group s svojima strokovno usposobljenima predavateljema. Vzporedno z usposabljanjem dečkov, ki je potekalo v lokalni mošeji, je na dvorišču mošeje potekalo še usposabljanje za deklice. Na usposabljanju je bilo okoli 40 dečkov, ki so pokazali veliko zanimanje za tematiko min in drugih ubojnih sredstev.

 

 

Foto
Vas Mullah Baba v provinci Balkh (41 kilometrov od Mazar-e Šarifa). Mine so bile položene v času sovjetske okupacije v hribih v neposredni okolici vasi, polagali pa so jih tudi mudžahidi. Na področju se je zgodilo 15 nesreč, v katerih so bili udeleženi civilisti, ter 19 nesreč živali. Lokalna skupnost je leta 2014 zaprosila za čiščenje področja. Deminerji nevladne organizacije Halo Trust so v okolici vasi do sedaj našli in uničili 263 protipehotnih min in neeksplodiranih ubojnih sredstev.

 

Foto
Deminerski tabor v okolici vasi Mullah Baba v provinci Balkh (41 kilometrov od Mazar-e Šarifa), kjer so mine v času sovjetske okupacije polagali tako mudžahidi kot sovjetska vojska. Tu dela in živi sedem ekip, od katerih vsako sestavlja 27 deminerjev. Skupaj v taboru biva skoraj 200 deminerjev in drugega osebja.

 

Foto
Deminerji nevladne organizacije Halo Trust na delu v okolici vasi Mullah Baba v provinci Balkh (41 kilometrov od Mazar-e Šarifa), kjer so mine v času sovjetske okupacije polagali tako mudžahidi kot sovjetska vojska. Halo Trust je v preteklih dveh letih in do konca septembra 2017 očistil že 1.033.000 kvadratnih metrov onesnaženega ozemlja in pri tem uničil 263 protipehotnih min in neeksplodiranih ubojnih sredstev. Projekt se še vedno nadaljuje.

 

Foto
Deminerji nevladne organizacije Halo Trust na delu v okolici vasi Mullah Baba v provinci Balkh (41 kilometrov od Mazar-e Šarifa), kjer so mine v času sovjetske okupacije polagali tako mudžahidi kot sovjetska vojska. Projekt v letu 2017 obsega 462.000 kvadratnih metrov onesnaženih površin, od česar so do konca septembra očistili 123.000 kvadratnih metrov površin ter uničili 33 protipehotnih min in štiri neeksplodirana ubojna sredstva.

 

Foto
Deminerji nevladne organizacije Halo Trust se po delu na minskih poljih vračajo na kosilo in počitek v deminerski tabor v okolici vasi Mullah Baba v provinci Balkh (41 kilometrov od Mazar-e Šarifa).

 

Foto
Ortopedski center Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC) v Kabulu je eden od prvih projektov ICRC v Afganistanu in je bil ustanovljen leta 1988. Po skoraj 30 letih uspešnega delovanja so bile odprte tudi manjše klinike širom Afganistana, natančneje v Gulbaharju, Heratu, Džalalabadu, Mazar-e Šarifu, Faizabadu in Lashkar Gahu. Tekom svojega delovanja so nudili pomoč in rehabilitacijo okoli 147.000 pacientom iz celotnega Afganistana. Letno vsi našteti centri skupno izdelajo okoli 19.000 protez in drugih ortopedskih pripomočkov.
V ICRC se zavedajo, da je izdelava ustrezne proteze skupaj z rehabilitacijo šele prvi korak na poti k družbeni in ekonomski integraciji preživelega v vsakdanje življenje. To je zlasti velik izziv v Afganistanu, ki je ena najrevnejših držav na svetu. Bruto družbeni proizvod v Afganistanu znaša okoli 1.900 ameriških dolarjev na prebivalca in državo uvršča na 206. mesto na svetu.
ICRC ortopedski centri med drugim organizirajo izobraževalne delavnice in svojim pacientom že v času rehabilitacije omogočajo dostop do mikrokreditov, ki jim omogočajo realizacijo poslovnih idej in družbenoekonomsko integracijo. 

 

Foto
Nevladna organizacija Mine Detection Centre (MDC) je bila ustanovljena leta 1989, sočasno s šolo za usposabljanje psov za odkrivanje min. Danes MDC vključuje 60 usposobljenih psov za odkrivanje min. V okviru šole se nahajajo velike pokrite kletke za namestitev psov, posebni tereni s postavljenimi minami za urjenje ter ostali pripomočki, potrebni za uspešno usposabljanje, vključno z bazenom za trening plavanja. V neposredni bližini kletk za bivanje je tudi veterinarska ambulanta, ki nudi strokovno veterinarsko oskrbo psov.

 

Foto
Nevladna organizacija Mine Detection Centre (MDC) je bila ustanovljena leta 1989, sočasno z MDC Polikliniko. Poliklinika je sprva nudila osnovno zdravstveno oskrbo deminerjem MDC in njihovim družinskim članom, sčasoma pa je svojo dejavnost razširila in sedaj nudi brezplačne zdravstvene storitve prebivalcem Kabula.
Od leta 2016 delo MDC Poliklinike skozi skupen projekt ITF podpirata Republika Slovenija in Združene države Amerike. MDC Poliklinika s to podporo izvaja ginekološke in zobozdravstvene storitve s posebnim poudarkom na storitvah za otroke in ženske, fizioterapevtske storitve za ženske in moške ter psihoterapevtske storitve. V okviru projekta se izvajajo tudi nekatere podporne zdravstvene dejavnosti, kot so laboratorijske, farmacevtske in rentgenske storitve.
Samo v letu 2016 je MDC Poliklinika v okviru projekta ITF izvedla več kot 16.680 zdravstvenih storitev in svetovanj.

 

Foto
Deminiranje v vasi Tangee Sayidan v provinci Kabul. Ta gorski prelaz strateško nadzira celotno Kabulsko kotlino, zato je bil dolga leta afganistanskih konfliktov eden najpomembnejših vojaških ciljev v kabulski regiji. Delovišče v vasi Tangee Sayidan se je razprostiralo na površini 140.594 kvadratnih metrov, dela pa je izvajalo pet deminerskih ekip afganistanske nevladne organizacije OMAR.

 

Foto
Samaruddin iz vasi Tunch v okrožju Kishindeh je nesrečo doživel ob nabiranju kurjave. Eksplozija mu je poškodovala prste, ki so mu jih v bolnišnici amputirali. Po oceni strokovnjaka afganistanskega Centra za protiminsko koordinacijo je najverjetneje prišlo do eksplozije vžigalnika za minometno mino. Po nesreči se je preselil v Mazar-e Šarif, se poročil in dobil hčerko, preživlja pa se z zbiranjem starega železa. Od Afganistanskega programa civilne pomoči je dobil osnovni paket pomoči, ki ga sestavlja nekaj odej in hrane.

 

P.S. Fotografije bodo uporabljene za akcije osveščanja javnosti in predvsem za nabiranje novih donatorskih sredstev, ki so skoraj edini način, da se deminiranje sploh lahko nadaljuje.

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: