Naše oko vidi veliko več kot naš fotoaparat

Zdaj, ko imajo nekateri malo več prostega časa, saj je zaradi koronskih omejitev odpadlo kar precej, prej popolnoma samoumevnih, aktivnosti, se lahko mogoče malo bolj posvetimo odpravljanju fotografsko-začetniških napak. Ena največjih je namreč neupoštevanje težav, ki jih prinaša prevelik dinamični razpon. Tako namreč imenujemo razpon med preveč temnimi in preveč svetlimi deli fotografije. Dinamični razpon je prevelik takrat, ko niti v temnih, niti v svetlih delih ne moremo več prepoznati podrobnosti, ki naj bi jih registriralo digitalno tipalo - senzor.

 

Človeško oko je bistveno bolj občutljivo na razlike v temnih in svetlih delih, kot katerikoli digitalni fotoaparat. Naše oko je sposobno razlikovati nekje do trideset zaslonk svetlobne razlike, najboljši digitalni fotoaparat pa malo čez deset zaslonk razlike. Spodnji graf je nazoren grafičen prikaz te res velike razlike:

 

p

 

 

Da niti ne govorimo o novejših raziskavah vida, kjer ugotavljajo, da so človeški možgani sposobni celo nekakšnega izjemno hitrega gledanja v kombinaciji s trenutnim spominom v načinu HDR, o katerem bom spregovoril malo kasneje. In če senzor nečesa ne more zabeležiti, to v digitalnem zapisu pomeni, da te informacije enostavno ni in je torej na noben način ne moremo videti ali kasneje obdelati. Presvetel ali pretemen del fotografije je tako nepovratno izgubljen! Te velike razlike v zaznavanju dinamičnega razpona se moramo zavedati in jo še kako upoštevati. Zato na naših fotografijah ne sme biti prevelikih svetlobnih razlik, predvsem presvetlih delov, običajno je to presvetlo nebo. Veliko fotografov začetnikov se s tem težko sprijazni, a če je dinamični razpon prevelik, fotografije pač ne posnamemo, ker enostavno tehnično ni izvedljiva. Kot vemo, je sonce največji fotografov sovražnik, saj neposredna sončeva svetloba meče ostre in temne sence in s tem ustvarja prevelike razlike v osvetljenosti različnih ploskev na naši fotografiji. Če je le mogoče, je treba uporabljati mehko, odbito in difuzno svetlobo v senci, ali pa fotografirati v drugačnih svetlobnih razmerah. Npr. zelo zgodaj zjutraj ali pozno popoldne.

 

Če se hočemo izogniti tej klasični napaki, lahko v meniju fotoaparata vklopimo t.i. funkcijo highlights, ki nas že takoj pri ogledu posnete fotografije na LCD zaslonu na fotoaparatu z utripanjem opozarja na presvetle dele fotografije, se pravi na tiste dele fotografije, s katerimi v kasnejši obdelavi ne moremo storiti nič več.

 

p
Fotoaparat Nikon D810, ISO 200, objektiv 300 mm, f:11, 1/500 s (osebi sta pretemni, okolica je pravilno osvetljena!)

 

p
Fotoaparat Nikon D810, ISO 200, objektiv 300 mm, f:8, 1/125 s (osebi sta pravilno osvetljeni, presvetla pa je okolica!)

 

Obe fotografiji sta bili posneti ena za drugo, spremenjene so bile samo nastavitve. To je lep dokaz, da se pri prevelikem dinamičnem razponu take fotografije ne da korektno osvetliti, kljub temu, da se to tam na prvi pogled ni videlo. Z uporabo funkcije highlights bi nas fotoaparat na to sicer opozoril, a kljub temu v takem primeru ni pomoči. Oziroma je samo ena … Ne fotografirajmo!

 

Treba pa je tudi vedeti, da če fotografiramo v RAW formatu, se da iz temin in svetlin »izvleči« neprimerno več informacij, kot če bi fotografirali v jpg formatu. Spodaj je primer originalne fotografije v RAW formatu (s prevelikim dinamičnim razponom!) in njena obdelava. Rezultat je lahko presenetljiv.

 

p

 

p

 

Danes se kar precej fotografov odloča za uporabo posebne tehnike, imenovane HDR (High Dynamic Range). Če namreč posnamemo več fotografij istega motiva z različnimi osvetlitvami, lahko te posnetke digitalno združimo v enega samega. Seveda pa se te tehnike ne da uporabiti pri dinamičnih posnetkih in posnetkih ljudi ali predmetov, ki se premikajo. Treba je uporabiti stativ in fotografirati statične predmete ali pokrajino pri popolnoma enakem kadru. Tri fotografije (ena presvetla, druga nekje vmes, tretja pretemna) se lahko združi v četrto, ki je pravilna, saj program za obdelavo fotografij iz vseh posnetkov selektivno uporabi le tiste dele fotografije, ki so pravilno osvetljeni.

 

p
Fotoaparat Nikon D810, ISO 400, objektiv 14 mm, f:16, 1/15 s, stativ

 

p
Fotoaparat Nikon D810, ISO 400, objektiv 14 mm, f:16, 1/30 s, stativ

 

p
Fotoaparat Nikon D810, ISO 400, objektiv 14 mm, f:16, 1/60 s, stativ

 

p
Fotoaparat Nikon D810, ISO 400, objektiv 14 mm, f:16, stativ, HDR posnetek

 

Na trgu obstaja cela vrsta računalniških programov, ki samodejno »zložijo« več (ali veliko!) različno osvetljenih fotografij v ta naš končni HDR posnetek. Nekateri programi so kar preprosti in so zelo primerni tudi za začetnike.

 

Še sklepna misel … Zlato pravilo je, da ne fotografiramo tistega, kar vidimo (saj je naš um zavajajoč), pač pa tisto, za kar vemo in hočemo, da bo končni rezultat našega fotografiranja – naša fotografija torej. Skratka, s pomočjo znanja se naučimo gledati na način, ki ga bo sposoben zabeležiti naš fotoaparat, zato se fotografira s pametjo, znanjem in izkušnjami in nikakor ne samo s fotoaparatom!

 

Pa še konkreten primer. Vse tri fotografije so bile posnete med vajami na tečaju fotografije. Nastale so v časovnem razmiku približno treh minut in na razdalji dveh metrov. Potrebno je model samo pravilno postaviti v senco (podhod v Tivoli v LJ) in rezultati so presenetljivo drugačni! No, zato pa se je treba, tako kot vseh drugih stvari, tudi fotografiranja učiti … :)

 

p

 

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi:
  • Flow
    Viki Grošelj
    4. 6. 2021
    Flow