Zimska spokojnost Kočevskega Roga

Kočevski Rog zame pomeni pot vase. Dobesedno. V globinah teh mogočnih gozdov ni motečih elementov sodobnega sveta. GSM in s tem tudi internetnega signala v številnih predelih preprosto ni. Ali pa je zelo slab. Lahko ovira ali pa priložnost. Jaz si tukaj odpočijem. Zadiham. Naberem moči za vsak dan. Četudi za svoj kruh mnogokrat peljem ljudi v ta del, se ga ne morem naveličati. Je skrivnostno privlačen. In v vsakem letnem času izpoveden na  čisto svoj  način. Četudi hodiš dan za dnem po istih poteh, pot ni nikoli enaka. K sreči za to poskrbijo drugi prebivalci, npr. medvedi, volkovi, košute.

 

Foto Petra Draškovič Pelc

 

Pozimi, ko so marsikatere ceste neprevozne, pod tišino snežne odeje, drevesa dehtijo drugače. Vidiš strukture, oblike, ki ti v letnih, toplejših mesecih niso vidne.  Nekaj podobnega, kar pravi Natalie Fobes za Aljasko, bi lahko rekla tudi za Kočevski rog: v tvojem spominu bo odmeval še dolgo potem, ko ga boš zapustil. To spoznaš šele po mnogih vrnitvah in odhodih.

 

Foto Petra Draškovič Pelc

 

Pozimi se s Stanetom rada odpraviva tja. Gaziva v deviškost beline in opazujeva, kako se ob prvih žarkih, ki posijejo skozi gozd usipa iz vej pretežek sneg. Zalesketajo se biseri, ki imajo neprecenljivo vrednost v danem trenutku. Naslednji trenutek je že drug. V minevanju le teh se zavedamo sebe in hkrati sveta okoli sebe.

 

Foto Petra Draškovič Pelc

 

 

Foto Petra Draškovič Pelc

 

Slediva medvedji šapi. To je markacija, ki nas spremlja po 60 km dolgi poti in jo je zasnoval gozdar Tone Prelesnik. Velik človek, ki ga še danes, mnogokrat srečamo v tudi njemu tako ljubem Kočevskem Rogu.

 

Foto Petra Draškovič Pelc

 

Četudi ni potrebe vedno po 60 km poti, me posamezni inserti s poti nagovarjajo. In tja se rada vračam.  K mogočni petstoletni jelki. K dihu pradavnine. K sebi.

 

Foto Petra Draškovič Pelc

 

Foto Petra Draškovič Pelc

 

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: