Digitalne sledi po Karavankah

Večkrat nehote pomislim, kje vse puščam svoje digitalne odtise. S pojavom pametnih telefonov vlečemo sled povsod po zemeljski obli. Digitalne smeti se kopičijo v podatkovnih centrih.

 

Digitalizacija narekuje hiter tempo življenja. Imam občutek, da se utež na metronomu vsako leto premakne za nekaj milimetrov proti njegovi osi in dogodki se še hitreje odvijajo. Sodobne tehnologije nam zbiranje možnosti, pomanjkanje časa za tehten premislek in hitre odločitve prihranijo kar nekaj časa. In tega je vsekakor pametno izkoristiti.

 

Poletno jesenski bazni tabor imamo v alpski vasici, ki jo z vseh strani v priprti dlani stiskajo okoliški hribi. Ta raj se imenuje Mojstrana. Lepo in občasno naporno je v raju. Gre za lokacijo, kjer glede izbire dogodivščin domišljija nikoli ne razočara. Gorski zrak budi raziskovalca v sebi. Kaj bomo pa danes ušpičili?

 

Letos sem s kolesom raziskoval Karavanke. Gorska veriga ob levem bregu Save Dolinke, ki jo je čez leta reka izoblikovala s svojimi številnimi pritoki. V tem raju je za kolesarje odlično poskrbljeno. Povsem ločena kolesarska cesta se vije od Jesenic do Rateč in potem naprej v Italijo. Primerna trasa za družinske izlete.

 

Eden izmed lepših izletov predstavlja spust po dolini Grajščice. Ker je v sončnih poletnih dneh na omenjeni kolesarski cesti kar precej gneče, raje izberem staro, enosledno pot (''singlca''), ki se nekoliko umakne proti gozdu. Kjer navadno ne srečaš nikogar. Sicer se čas potovanja proti Kranjski Gori s tem nekoliko podaljša, ampak ga je vredno investirati. Visoka trava ne nekaterih mestih ponudi še zadnjo osvežitev, ko posuje roso po nogah, preden se začne vzpon v breg. Gume so vseeno deležne nekaj asfalta. Od Podkorna proti Korenskemu sedlu je treba zdržati par kilometrov, potem pa tik pred mejnim prehodom zbita gozdna cesta sramežljivo zavije proti dolini Železnica.

Slika
Ni Soča, ampak vseeno krasna si, bistra hči planin

 

Orientacijsko nezahtevna pot se zložno vzdiguje. Navadil sem se, da ne nosim s seboj veliko pijače, ker so bistri studenci skozi vse leto dovolj polni vode, da osvežiš pregreto telo. Ob poti se razpirajo razgledi proti Julijskim Alpam, kjer se na vsakem koraku (ali obratu gonilke) baha Špik z 2.472 metri višine nad morjem.

 

Tudi na tej trasi je obiskovalcev malo. V daljavi se slišijo zvonci z okoliških planin, kjer krave ob muljenju trave ustvarjajo hribovsko glasbo. Pogled v dolino priča o kinetični in potencialni energiji, ki je bila vložena v opravljeno delo.

 

Obvezen postanek je tudi obisk pokopališča viharnikov na Blekovi planini. Sredi jase ležijo nametani, kot da bi velikani igrali mikado, pa jih je obisk prišlek premotil. Stoletja so kljubovali različnim vremenskim ujmam, končali pa so kot zatočišče malim gorskim živalcam. Z vrha Blekove planine se proti severu odpre pogled proti Beljaku in Osojskemu jezeru. V takšnemu okolju se šele zavemo svoje majhnosti.

Slika
Blekova planina s pokopališčem viharnikov

 

Cesta išče svojo pot naprej proti Železnici. Kjer se ta zaključi, omogoči vrnitev v dolino s spustom proti Srednjem vrhu. Vendar se splača potruditi z dodatno uro svojega časa za dodaten vzpon slabih 200 metrov nadmorske višine proti sedlu pod Trupejevim poldnem. Skozi hudournik je potrebno razjahati kolo ter ga gnati kot mladega bikca na pašo. Takrat sem vesel, da razpolagam z analognim kolesom, ki je vseeno več kot 5 kg lažje od električne konkurence.

Slika
Kratek postanek s pogledom v Avstrijo

 

Slika
Še zadnji, najbolj naporen detajl po hudourniku

 

S sedla vodi enosledna pot naprej po grebenu Karavank  pod Maloškim poldnem in Kresiščem po dolini Grajščice, kjer uživa svoj mir številčna kolonija svizcev. Vojaško organizirana bitja, ki opozarjajo na prišleka ostalo rodbino. Od daleč z zanimanjem spremljajo mojo vratolomno vožnjo, ko pa se pripeljem do njim nevarnega dosega, se razbežijo po luknjah, s katerimi so prevrtali travnike. Ustavim se in pogledam nazaj. Svizci so ocenili, da je nevarnost minila in na zadnjih tačkah z zanimanjem spremljajo moje nadaljnjo potovanje.

Slika
Maloško poldne, kjer se začne rock’n’roll

 

Slika
Spust po svižčevi deželi – dolini Grajščici

 

Spusti so vse daljši. Cesta je vedno širša in manj trese kljub polno vzmetenemu kolesu. Nadmorska višina hitro pada, v daljavi uzrem travnike Srednjega vrha. Še spust po asfaltirani cesti in pogled iz Martuljka proti na videz neprehodnim gozdovom. Ampak kjer je volja, tam je pot.

 

Ob povratku preverim digitalno zapuščino svojega izleta. V IT oblakih so ostale številne fotografije, GPS sled z vsemi podatki in njihove analize. Za digitalen spomin. Če si želite očistiti dušo, si zaprašite kolo. Pa vseeno zapuščajte za seboj zgolj digitalne smeti, ne pa tiste plastične.

Slika
Prvi macesni se začnejo kititi z zlatom že v septembru

 

Slika
Tudi v še tako veliki suši se najde tanek curek za polnjenje bidonov

 

Slika
Vedno manj obiskane poti zarašča trava, ki jo čez poletje pomulijo krave

 

Matej Moškon
Matej Moškon

Živim pestro življenje v ljubezenskemu četverokotniku z družino, firmo in gorami. Vrhunska oprema in napredna tehnologija me spremlja že desetletja. Odgovore na številna vprašanja, ki se mi porajajo, iščem v naravi in tam najdem svoj notranji mir. Odgovornost do opravljenega dela mi vzbuja občutke koristnosti. Radostno sprejemam vprašanja o nasvetih po konfiguracijah, izvedbi projektov, iskanju vzroka napak… Izkušnje z veseljem delim z vsakim, ki mi je pripravljen prisluhniti.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: