VLAKI SE VRAČAJO NA PRVI PERON

V enem svojih najzgodnejših spominov sem sedela na vlaku, ne v njem. Pet let stara sem na pločevinasti strehi s starši počasi ropotala čez ekvadorsko podeželje.

 

p
Ecuador 1995 (Photo: Zvone Seruga)

 

Šest let kasneje smo šli s transsibirsko železnico od Moskve do Irkutska, pet dni zaspane praznine, ki so jo prekinili le kratki postanki v mestecih na poti, kjer so ženske na peronu prodajale še vroče krompirjeve žepke, medtem ko so trgovci z vlaka meščanom prodajali čevlje in hlače. Za par minut je svet okoli nas zaživel v trgovski mrzlici, preden smo nadaljevali pot – in če si si v svoji vnemi kupil čevlje v napačni velikosti, je to tvoj problem.

 

Seveda sem imela tudi slabe izkušnje – huda zastrupitev s hrano tik pred dolgim nočnim vlakom v Indiji pri dvanajstih letih, deset ur sedenja na tleh ob stranišču, ko se je moja karta za vožnjo od Bombaja do Ahmedabada izkazala za neveljavno ducat let kasneje. (Pomembna lekcija: nikoli si ne naročite jajc na indijski železniški postaji.) A kljub vsem frustracijam in neudobju, ki je obvezni del potovanja po Indiji z vlakom, je to tudi najbolj zabaven, zanimiv in ugoden način raziskovanja te ogromne podceline. Potovanje po Indiji brez vsaj enega dolgega dneva na vlaku je tako, kot da ob obisku Neaplja ne naročiš pice.

 

Težko je preceniti pomembnost železnice za Indijo in njene prebivalce. Ta vključuje 108.706 kilometrov tirov in 7500 lokomotiv, s katerimi se vsak dan vozi 13 milijonov ljudi. Pri indijskem ministrstvu za železnice je zaposlenih skoraj 1,5 milijona ljudi: voznikov, postajenačelnikov, sprevodnikov, nosačev, pometačev, nadzornikov garderobe in cel kup drugih nepogrešljivih zobcev v tem ogromnem kolesju. Le kitajska vojska zaposluje več ljudi na svetu.

 

p
Mumbai

 

Ta britanska kolonialna zapuščina se preliva tudi v Šrilanko, kjer najlepše razglede ujameš z vlaka, ki sledi obali, ali pa od Colomba do Kandyja in še naprej med čajne plantaže. V državah, ki so tako odvisne od železniškega prometa, je zemljevid železnic tudi priročen vodič po zgodovini in politiki. Po razdelitvi indijske podceline je moralo miniti kar 43 let, preden so vlaki spet povezovali Indijo in Bangladeš. Tamilski sever Šrilanke je bil po državljanski vojni, v kateri je bila med drugim uničena železnica na severu, od preostanka države odrezan 24 let.

 

Konec leta leta 2014 sem se do tamilske prestolnice odpeljala s »Kraljico Jaffne«, vlakom, ki je bil otvorjen le dva tedna pred tem. Na peronu se je pod ravnodušnimi pogledi tamilskih stark skupina glasnih študentov zvirala in fotografirala okoli napisa »Jaffna. Mladi Singalci z juga so izkoristili priložnost za obisk območja, ki so ga do takrat videli le na večernih televizijskih poročilih.

 

p
Sri Lanka 

 

p
Sri Lanka

 

p
Sri Lanka

 

V Evropi so vlaki dolgo veljali za nekaj zastarelega, za nekaj, kar zanima le še brezupne romantike, medtem ko bolj praktični ljudje enostavno skočijo na poceni let. A tudi to se počasi spreminja. Že preden nas je koronavirus spremenil v amaterske virologe, ki se za vsako ceno izogibajo letališčem in letalom, je železniški promet spet pridobival na priljubljenosti zaradi naraščajočega števila ljudi, ki se trudijo zmanjšati svoj ekološki odtis in zamenjati flygskam za tagskyrt. (»Sram zaradi letenja« in »važenje z uporabo vlakov« – seveda imajo Švedi izraza za oboje.)

 

Po vsej Evropi nove železniške povezave na dolge razdalje ponujajo potnikom to, česar letalske družbe ne morejo. Na vlaku je potnik spet popotnik, in ne le telo, brez milosti stlačeno v veliko konzervo in katapultirano v zrak. (Ja, res sovražim letenje.) Če me na letalu vsaka turbulenca spomni na to, da nisem napisala oporoke, je ritmično drdranje in nihanje vlaka eden najbolj pomirjujočih občutkov, kar jih poznam. Na vlaku so ljudje bolj sproščeni, udobno se namestijo in uživajo v poti, namesto da bi samo čakali na cilj. Razgled se stalno spreminja in te nežno vodi iz enega kraja v drugega, sopotniki pa se tudi menjajo dovolj pogosto, da nisi za deset ur skupaj ujet v kupe s pretirano zgovornim sosedom. Stresna dolgočasnost letenja – dolga pot na letališče, neskončne čakalne vrste, varnostni pregled in ritualni odvzem ščipalca za nohte, postan sendvič, ki stane polovico mesečne najemnine – zamenja kava v mestnem središču in ležerni sprehod do perona.

 

Žal tu v Evropi ni dovoljeno sedeti na strehi vagona, po drugi strani pa si lahko na postaji naročiš jajca brez skrbi, da boš dan zaključil v bolnici.

Kaja Šeruga
Kaja Šeruga

As the daughter of globe-trotting journalists I filled my first passport with stamps from five continents before losing the last of my baby teeth, and at eighteen I emptied my piggy bank and went to explore the world on my own. Since then I spent about three years travelling – the first solo trip to Asia at eighteen was followed by an overland trip from Iran to Indonesia a few years later, plus a couple of shorter trips fuelled by my SCUBA diving addiction – and the rest working towards my degrees in anthropology and global studies, which gave me a great “grown-up” excuse to move first to Berlin, and later to Buenos Aires and New Delhi. These days home is somewhere between Vienna and my mum’s kitchen in Ljubljana.

Zadnje v Čebelnjaku:
You may also be interested in: