Gran Paradiso – veliki raj med kozorogi in svizci

Dobesedno. Sredi mogočnih gora sva se znašla povsem nenačrtovano. Zadnji teden julija in prvi avgusta (sicer nekaj let nazaj) se nama je nakazoval dopust in prvotno začrtano smer proti Dolomitom sva v zadnji minuti, tako rekoč tik pred odhodom od doma, zaradi napovedi obilnega dežja, preusmerila »malo« naprej – proti Gran Paradisu. Vedela sva, da je park čudovit, številne fotografije, ki sva jih poznala iz parka, so naju nagovarjale že dolgo časa, zato odločitev niti ni bila tako presenetljiva.

 

Cilj ni bil toliko gorniški, v smislu osvajanja najvišjih vrhov, ampak bolj »potepuško-fotografske« narave, kot temu rada rečem: z obilico pohajanja po hribih, dolinah, s ta pravo dozo fotografiranja in seveda intenzivnega doživljanja prekrasne narave.

 

 

 

 

In tega nama tukaj ni manjkalo. Šotor sva postavila v campu, nato pa odkrivala serpentine, najprej z avtomobilom, ki je kdaj pa kdaj tudi zasopihal, nato še peš. Mogočni vršaci, na katerih kraljujejo kozorogi, so vabili. Narodni park Gran Paradiso je poleg mogočnega očaka z istim imenom in 4061 metri nadmorske višine znan tudi po kozorogih. Prav iz Gran Paradisa izvirajo tudi tisti v naših Julijcih, kamor so jih v dolino Zadnjice pripeljali po letu 1965. Drzne vertikale, raztežaji živopisanih mehkobnih blazinic gorskih rož in zeli. Nekje vmes veter prinese piske orlov in svizcev, pa tudi kozorogov. 

 

 

 

 

 

»Res je, kot v raju,« sva s Stanetom po tihem vzklikala vsak pri sebi in na glas. Saj veste, doživetje lepega se ob deljenju s tebi dragimi osebi vsaj tisočkrat pomnoži. In tudi tukaj je bilo tako. Spletale so se nevidne niti med zemeljsko stvarnostjo, realnostjo in med imaginarnim svetom … Da, prav gore so tisti sveti kraj, kjer se vedno znova rojevajo legende o bogovih in junakih, mitskih bitjih, a hkrati z njimi vznikajo tudi te o nastanku in koncu sveta. Izvirajo iz neokrnjenosti narave, nedostopnosti oziroma težke dostopnosti tega divjega sveta ter iz strahospoštovanja človeka, ki s svojo domišljijo to posebno vez in čustva upodablja tudi skozi jezik raznovrstnih umetnosti.

 

 

V misli se mi prikrade misel Rolanda Dellagiacome: »Visoke gore so me vedno opominjale, da je visoko nad njimi ali globoko v njih, nad najvišjim vrhom in pod najglobljim breznom, kjerkoli in povsod, velika skrivnost: meja dovoljenega, meja naših sposobnosti in meja zadnjega spoznanja.«

 

Srce prikima. Kako vendarle ne ob vsem tem čudovitem kraljestvu gorskega sveta.

 

Nekaj sreče s kozorogi sva sicer imela, a tisti ta veliki se poleti raje držijo v še višjih legah, krepko nad gozdno mejo, a v bolj travnatih delih parka, pa se sliši drugačne žvižge. Oprezaš za njimi, nato pa iz trave pred sabo zagledaš kosmato glavo, ki zvedavo spremlja stanje okrog svojega brloga. Ne, niso medvedi, čeprav tudi zelo radi zimo prespijo. Seveda gre za svizce. Ampak ti ne zavijajo čokolade Milka.

 

 

 

Včasih ležerno počivajo pred svojimi brlogi, a v resnici zelo oprezajo in so pozorni na prav vsak šum blizu in daleč. In ko zaznajo nevarnost, se brž postavijo na zadnje tačke, glavo dvignejo visoko v znak in z rezkimi, glasnimi piski opozorijo vso svojo skupnost v okolici. Kmalu se oglasijo še drugi in se poskrijejo v svoje brloge, dokler nevarnost ni mimo.  

 

Med svizci, vršaci, slapovi, vrhovi in kozorogi sva vila dobrih 14 dni. Premalo za vse poglede, za vse korake, a vtisi so dovolj močni, da že zbirava termine za jesensko vrnitev. Morda bo kdaj treba pogledati še s sosednje francoske strani, preplezati kak drug pogled ali se osvežiti s pogledom na prekrasna jezera, pa tudi začutiti utrip gorske divjine v nekoliko manj turistični sezoni. Do naslednjič.

 

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: