Kako dragocen prostor je za nas narava?

Kako dragocen prostor za nas je narava, smo verjetno vsi zelo dobro izkusili v času COVID karantene. Ljudje iz večjih mest so morda bolj kot kdaj koli iskali stik z naravo, gozdom, hribi… Da s(m)o lahko hodili, se naužili svežega zraka, morebiti srečali s prijatelji…

 

Kaj nam pravzaprav pomeni narava, pa je morda povsem drugo vprašanje. Je to prostor, kjer se lahko rekreiramo, družimo s prijatelji, kjer lahko odmislimo vsakdanje stvari, se »izživimo« v vseh mogočih oblikah?  Žal vse prepogosto opažam tudi slednje vedenje, ki ni vedno naravi prijazno.

 

Kje je tisti prostor, kjer se pojavi občudovanje, spoštovanje, občutenje? Kje je tisti moment, ko ni človek na prvem planu, ampak kjer damo prednost naravi sami? Kadar koli sem potovala po severu, še posebej po Aljaski, sem zlasti od domačinov, »native people« zaznala globoko spoštovanje do živali, do naravnih krajev, do tradicije. Vedeli so, da so nekje mesta, kjer je prav, da človek tja ne hodi. Da opazuje od daleč. Da spoštuje vidno – nevidno. To je nekaj – kar v naši kulturi sploh v zadnjem času globoko pogrešam.

 

Dostopnost informacij je seveda velika, hkrati si pa s tem jemljemo pravico, da smo lahko povsod. Da je vse naše. Da je narava tudi naš poligon za  izživljanje lastnega ega.

 

In iskreno. To me boli. Kočevsko je čudovit kraj. In pragozdovi, ki so se tukaj ohranili, so veliko bogastvo. Ne v materialnem smislu, tega se ne da ovrednotiti. Bogastvo je v duhovnem svetu, kaj predstavljajo, dediščina pranarave, naših prednikov…. Izročilo. Utrip divjega. Ki je sami sebi dovolj. Ne rabi človeka. Diha s svojimi viharji, medvedi, parkljarji, pa tudi z dinamiko, ki jo pogojuje svetloba.

 

To je prostor, ki je svet. Kamor človeška noga ne stopa, ker tam nima kaj iskati. Tam se spletajo niti vidnega in nevidnega, čutnega in nepredstavljivega. In prav je tako. To je katedrala, ki nima sten, a vendar ima oltar v obliki stoletnih bukev in jelk. Namesto vitražev vzdušje rišeta svetloba in meglice, dež in veter.  Alelujo igrajo žuželke, ptice, ponoči tulijo volkovi.

 

Svet, kjer so spremembe edine stalnica, pa četudi je to nova praska medveda na podrtem deblu.

 

A veste, kako redki so taki prostori? Kako dragoceni so?

 

In kako hitro lahko vso to kvaliteto, čarobnost, veličino izgubimo? Dovolj je, prekoračimo modre črte, da si dovolimo prečkati mejo, ki pomeni svetost.

 

Izgubimo tisto – kar se je oblikovalo, brusilo, kreiralo od nekdaj. Za ceno ene same instagram ali facebook fotografije, ki jo nato delimo po socialnih omrežjih.

 

Človek moj, a je res tistih nekaj všečkov  vredno te cene?


Etika, pa ne le v naravoslovni fotografiji, je nekaj, o čemer nihče ne govori rad. Ker s tem postavljamo sebi omejitve. Ker se moramo kontrolirati, ker nam naenkrat vse ni dovoljeno. Ker s tem dajemo še nečemu ali nekomu drugemo vrednost – in ker to v naši naravi pomeni korak nazaj. Pa res?

 

Sama o tej temi govorim veliko, skušam ozaveščati, predvsem pa se trudim, da sem sama temu dober vzgled. Ni vedno lahko. Je pa vredno.

 

In k sreči nisem v tem pogledu edina. V svetu obstajajo združenja, ki se zavzemajo za podobno. Ki postavljajo naravo samo pred dobro fotografijo. In bila sem vesela, ko so me kontaktirali, če bi bila njihova predstavnica za slovensko območje. Gre za združenje profesionalnih in amaterskih fotografov, ki deluje pod okriljem Nature first photography.

 

Vsi vemo, kaj pomeni en nov pogled na Jamnik ali nova zanimiva lokacija na instagramu, če ima cerkev, grad, toliko boljše. Tisoče všečkov, in seveda še več fotografov, ki bodo dežurali na takih lokacijah za svojo top fotografijo. Sčasoma obisk teh kotičkov niti ne bo več doživetje, ker se bomo morali drenjati z množico 30-tih ali še več fotografov, bili deležni tudi nejevolje domačinov, ker ne spoštujemo njihove lastnine, ker spuščamo drone tudi tam, kjer ni dovoljeno, brez najave. Ker hočemo instagram fotko.

 

Naravne vrednote so tukaj lahko še mnogo bolj ogrožene, npr. območja narcis, ki se trgajo, poteptajo za ceno selfijev in našega ega – »da, tukaj smo bili«. Res je, na spletu imamo povečano število fotografij, ki so vidne ter s tem dostopne ljudem, ki morebiti za ta območja niti ne bi vedeli! Tudi porast fotografije kot hobija je mnogo večja in dostopnejša kot nekdaj. Čeprav je krasno videti, da je vse več ljudi dejavnih zunaj v naravi in na nek način praznuje naravne lepote, večina teh naravnih lokacij in območij ne prenese tako množičnega obiska.

 

Vse ta območja, ki so bila nekoč divja, neokrnjena, so sedaj precej pohojena in morebiti celo uničena. Živali in včasih tudi vegetacije, ki je nekoč buhtela na takih območjih, sedaj zaradi množice glasnih in „neolikanih“ obiskov, izginja.

 

Vsako območje je v resnici zelo delikatno, občutljivo in enkratno, pa vendar se mnogokrat zdi, da se obiskovalci obnašajo kot da smo sloni v trgovini s porcelanom.

 

Če s tem vzorcem nadaljujemo, bomo slej ko prej uničili vse lepote našega planeta. Območja, ki jih sedaj tako opevamo, bodo počasi postani območja, ki jih bomo uničili.

 

Kaj lahko naredimo, da temu ne bo tako?  Kako naredimo ta mentalni preskok za dobrobit narave kot naravoslovni fotografi,  nato kot splošna javnost? Je sploh upanje, da lahko upočasnimo te poškodbe?

 

Ja, je. Z zavestnim ravnanjem. S spoštovanjem. S kodeksom, ki ga moramo gojiti kot ljudje in kot fotografi. Kodeks Nature first photography zelo jasno govori, da če s tem, ko posnamemo določeno fotografijo, uničimo okolje, fotografija tega NI vredna. Naše fotografije naj pomagajo opevati lepoto narave, nikar pa je uničiti!!

 

S svojim delovanjem moramo postati še bolj odgovorni, in se truditi ta vsi ti divji kraji ostanejo čimbolj  nedotaknjeni, namreč – kdo pa jih bo ohranil, če ne mi, ki jih imamo radi?

 

Besedilo in fotografije: dr. Petra Draškovič Pelc

 

p
Kako ozavestiti, da modra črta pomeni spoštovanje - nedotakljivo - sveti prostor?   Da pranaravo lahko doživimo tudi z roba poti?

 

p
Je še v zavesti današnjega človeka prostor, ki je svet? Kako ga sploh lahko dojamemo/ objamemo v njegovi kvaliteti?   

 

p
Številne lokacije naravnih vrednost postajajo vedno bolj zanimive, fotogenične, instagramične. Premislimo, kaj s svojim ravnanjem, deljenjem lokacij, fotografij - sporočamo. Kaj to pomeni za take redke in zavarovane rastline, kot je npr. okroglolistna rosika?

 

p
Spoštujmo in upoštevajmo pravila, ki veljajo na nekem območju, parku... Če je nekje mirna cona, je to z razlogom. Zato bodimo vzgled tudi drugim, in hodimo po poteh, ki so temu namenjene. 

 

p
Ko govorimo o etiki, selfiji s prostoživečimi vrstami, seveda niso nekaj, kar bo pomagalo ohraniti vrsto. Prej spominjajo na cirkus in na to, da je spoštovanje do živali premagal utrip lastnega ega.  

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Born in the Slovene Štajerska, she chose to live in Kočevje and the mere thought of adventures in the wild nature of Alaska gets her heart racing like a wild animal. She enjoys silence, peace and the beauty of the light-flooded wilds of all the untouched corners of the world, as well as the beauty of her local Kočevje-area and Slovenia. She is an enthusiastic traveler, a curious admirer of nature, a tourist guide, author of countless articles in Slovenia as well as abroad and a doctor in biomedical science, who found her calling in (natural scientific) photography. Throughout her work with ARS NATURAE she tries to express love towards nature and its preservation.

Zadnje v Čebelnjaku:
You may also be interested in: