Za vsakim klancem je dolina

 

Ali pa je še večji klanec.

 

Prihaja pomlad in na svojih kolesarskih izletih po okoliških Polhograjskih Dolomitih že videvam vse več kolesarjev. Všeč mi je.

Slika
Pograjci HQ

 

Polhograjski dolomiti (za intimne prijatelje kar Pograjci) so slovenski krajinski park, ki se s središčem v Polhovemu Gradcu pretegujejo med Škofjo Loko na severu in Ljubljansko kotlino na jugu. Možnosti, da se v nedrjih hoste izgubiš so sicer velike, ampak načeloma ob številnih kočah in gostinskih objektih vsaj ne umreš od žeje in lakote.

 

Zasanjan pogled skozi okno domače pisarne, le lučaj do roba gozda, mi ponuja neposredni stik in skomine po novih dogodivščinah. Odločitveni model nove epizode tipično vsebuje okvirno destinacijo in eno od izbranih aktivnosti, ki jih ponuja Suunto v svojemu menuju. Kolesarjenje po asfaltni cesti največkrat predvideva traso do Škofja Loke, potem pa po eni izmed treh smeri čez prelaze proti jugu. V kolikor pade odločitev za gmajno, se mi ponuja še dodatna izbira glede načina spusta, ki z upoštevanjem trenutnega razpoloženja pretehta med strmimi adrenalinskimi stezicami ali pa bolj položnimi vlakami in gozdnimi potmi. Zato sodi kolesarjenje tudi med zbirateljske aktivnosti kar se tiče opreme.

Slika
Vse poti vodijo do notranjega miru.

 

Tudi v vlogi pohodnika poti narekujejo pravilno izbiro aktivnosti, kjer gre za izbiro med sprehodom, bolj resnim pohodom ali tekom. Sama razdalja in cilj niti nista ključna, najbolj pomemben vir je investicija časa za izlet.

 

Najtežji del je za mano, ko vstanem s kavča in si obujem čevlje. Pa bi danes malo več o kolesarskih etapah.

 

Kot sem omenil, živim pred vrati Pograjcev, katera so vedno na stežaj odprta. 24 x 7 x 365. Hitra popoldanska tura na Sveti Jakob mi med vožnjo po kolovozih in gozdnih poteh strese vse skrbi iz glave. Pot čez Bormes mimo Slavkovega doma in naprej na Katarino (beri Topol) kljub nekaj sočnih vzponov nikoli ne razočara. Menjava letnih časov skrbi za menjavo kulis. Pomlad bo v kratkem ponudila vonj, ki ga tudi v najboljših laboratorijih ne bi znali ponarediti. Sveže ozeleneli bukovi listi s pridihom od sonca pogrete borove smole, vse skupaj pa še pomešano z aromami razkrajajočega odpadnega listja preganja pekočo bolečino iz kvadrov, ko se steze postavijo pokonci. Kot bonus se ob tem odpirajo še razgledi in začne se borba, da pot s čela ne bi (preveč) zalival oči in prikrival nepopisnih lepot.

Slika
Cerkev Svetega Jakob v februarju, ko se narava še malo na desni bok obrne.

 

Narava se zaveda svojih čarov, zato mora biti do obiskovalcev vseeno prijazna. Klanci se poravnajo ali celo popustijo v spuste. Takrat je čas za dva ali tri poštene vdihe, požirek pijače, kratko pavzo. Tam se čas ustavi. Edina slaba stran bicikliranja po Pograjcih je ta, da zaradi hrupa in razbijanja srca ne slišiš in ne vidiš gozdnih prebivalcev, saj jim njihova plahost kljub vedno številčnejšim obiskovalcem še vedno narekuje previdnost z umikom.

Slika
Odločitvenih modelov (beri razcepov poti) je več kot dovolj.

 

Opažam vedno več kolesarskih izletnikov z električnimi kolesi (sam sem še vedno analogen). Do njih gojim prav tako spoštovanje, saj jim je način življenja s pomočjo sodobne tehnologije omogočil odkrivanje in uživanje lepot narave z nekoliko pomoči. Pa kaj potem. Prav tako zajahajo e-kolo in se trudijo po svojih zmožnostih opraviti z vsemi vzponi in spusti. Dobrodošlico jim izrekajo tudi gostinci, ki imajo vedno več električnih polnilnic. Ena takšnih je tudi pri Dobnikarju na Katarini, kjer hladni napitki okrepčajo kolesarja, elektroni pa kolo.

Slika
Vozni park: trije električni in en analogen z zelenim bidonom.

 

Na duri trka vigred, prihajajo daljši in toplejši dnevi. Izgovora na slabo vreme ni, so samo neprimerna oblačila. Povabil bi na izlet v ta čudovit krajinski park. V Sloveniji je 2373 cerkva. Kar precej od teh jih je v Pograjcih. Lahko začneš sestavljati njihov seznam obiskanih. Nudijo zavetje tako pred vetrom, močnim soncem, dežno kapljo ali tavajočo se snežinko.

 

Dan, preživet na takšen način v Pograjcih, se ne šteje v kvoto življenja. Tisti večer se zakotališ v špampet z nasmeškom na ustih.

Slika
Prelesje je rojstni kraj moje babice. Morda me zato tako zelo vleče v te kraje.

 

Slika
Šumenje jesenskega listja pod kolesom.

 

Slika
Pasja ravan je bil nekoč najvišji vrh Pograjcev, sedaj ima to čast Tošč.

 

Slika
Položaj, ki omogoča snovanje novih dogodivščin.

 

Slika
Kolo, ki ti tudi pri spustu dvigne utrip na maksimum.

 

Slika
Pa še pogled na Tošč, ki je zaradi človeškega posega v 70. letih postal najvišji vrh Pograjcev. Ne, niso navozili materiala nanj, Pasjo ravan so izravnali.

 

Slika
Cerkev + lipa + razgledi. Precej pogost recept Pograjskih vrhov.

 

Slika
Tiste stezice, ki so včasih bile, so še vedno tukaj.

 

Slika
Ko ne gre več, si komaj na polovici svojih moči.

 

Slika
Ko te začne loviti noč, se podzavestno poveča kadenca in dvigne prestavno razmerje.

 

Matej Moškon
Matej Moškon

I live an exciting quadrangle love-life with my family, my company and with the mountains. Top-quality gear and advanced technology follow me on my every step in life for decades. I seek answers on many questions in nature and it is here, where I find my true inner peace. The responsibility for my work fills me with a proud feeling of being useful to somebody. I love to follow and resolve questions on configuration advices, project performances, searching for causes of errors, etc. I gladly share all my experience with everybody that would like to hear them.

Zadnje v Čebelnjaku:
You may also be interested in: